Če ni jasnih mehanizmov zaščite, spolno nadlegovanje predstavlja sistemsko tveganje v uredništvih

Predhodni rezultati raziskave »Ženske v medijih« potrjujejo obstoj razkoraka med deklarativno podporo in dejanskim institucionalnim odzivom na spolno nadlegovanje v uredništvih v Sloveniji, na Hrvaškem, v Srbiji ter Bosni in Hercegovini.

»Nisem vedela, kako naj ravnam in kaj naj naredim, da ne bi na koncu izpadlo, da sem jaz problem. Nikomur tega nisem prijavila, ker je tudi nadrejeni imel določene komentarje do žensk … prav tako nisem vedela, na koga se lahko obrnem.« (odlomek iz regionalne ankete)

Strah pred pripisovanjem krivde, nezaupanje do nadrejenih in občutek, da so tudi same del problema, pa tudi strukturno pomanjkanje jasnih kanalov za prijavo in institucionalne zaščite, so razlogi, zaradi katerih se je citirana medijska delavka s Hrvaške odločila, da spolnega nadlegovanja v uredništvu ne prijavi.

Podobne razloge so navedle tudi številne druge anketiranke v regionalni raziskavi o položaju žensk v medijih, ki jo je Mediacentar Sarajevo izvedel skupaj z Zavodom Krog in Društvom novinarjev Slovenije, Sindikatom novinarjev Hrvaške ter Sindikatom Nezavisnost, panoga za kulturo, umetnost in medije iz Srbije kot del projekta »Ustavimo nadlegovanje na delovnem mestu v medijski industriji v Sloveniji, na Hrvaškem, v Srbiji ter Bosni in Hercegovini – Ženske v medijih«.

Odločitev za prijavo spolnega nadlegovanja pogosto povezujemo s pogumom osebe, a to ne bi smelo biti tako. Ravno nasprotno – dejanje prijave spolnega nadlegovanja bi moralo biti razumljeno kot odraz institucionalne varnosti in organizacijske kulture v okolju.

Spolno nadlegovanje je razširjeno in globoko zakoreninjeno v delovni kulturi uredništev

Rezultati raziskave o položaju žensk v medijih v Sloveniji, na Hrvaškem, v Srbiji ter Bosni in Hercegovini so potrdili, da so napadi, diskriminacija, nadlegovanje in druge kršitve pravic razširjen problem. Celotna raziskava bo objavljena v aprilu 2026.

Od 606 medijskih delavk, ki so sodelovale v regionalni anketi o položaju žensk v medijih, je štiri od petih anketirank (78,38 %) potrdilo, da so med svojim delom doživele neko obliko nasilja na podlagi spola, kar vključuje različne oblike kršitev pravic in diskriminacije. Od tega deleža spolno nadlegovanje v različnih verbalnih in neverbalnih oblikah predstavlja 65,84 %.

Po besedah Nataše Kovačev, ki je sodelovala pri izvedbi raziskave v Srbiji, spolno nadlegovanje izstopa kot problem, ki je »zelo razširjen, o njem in o mehanizmih zaščite pa se skoraj sploh ne govori.«

Rezultati ankete kažejo, da je bila vsaj vsaka druga anketiranka v vsaki od navedenih držav izpostavljena eni ali več oblikam neželenega stika, ki povzroča nelagodje, strah ali ponižanje ter prispeva k negotovemu delovnemu okolju.

Na regionalni ravni so bili podatki o razširjenosti še višji, saj sta približno dve od treh anketirank potrdili, da sta med svojo kariero doživeli spolno nadlegovanje. Med njimi je skoraj tretjina (29,87 %) potrdila, da so doživele fizično spolno nadlegovanje v obliki neželenega dotikanja, nasilnega otipavanja, poskusa posilstva ali posilstva na delovnem mestu.

Rezultati prav tako potrjujejo, da se spolno nadlegovanje v regiji najpogosteje dogaja prav znotraj uredništev, pri čemer so najpogostejši storilci sodelavci, sledijo pa nadrejeni.

Interni mehanizmi večinoma ne obstajajo ali niso dostopni in transparentni

Uredništva bi morala biti prva linija obrambe medijskih delavcev in delavk pred napadi, diskriminacijo in drugimi oblikami kršitev pravic. Namesto tega so za številne delavke prav uredništva primarno mesto kršenja pravic. V skladu z mednarodnimi standardi o delavskih in ženskih pravicah ter tudi z zakonodajo v omenjenih državah je vzpostavitev ustreznih sistemov zaščite zakonska obveznost.

Maja Sever, predsednica Sindikata novinarjev Hrvaške in Evropske federacije novinarjev, poudarja, da so formalni mehanizmi znotraj uredništev na Hrvaškem zakonska obveznost po Zakonu o delu. Vsaka medijska hiša z 20 ali več zaposlenimi mora imenovati eno ali dve osebi, ki sta pooblaščeni za sprejemanje in obravnavo pritožb, povezanih z zaščito dostojanstva zaposlenih.

»Postopek in ukrepi zaščite pred nadlegovanjem in spolnim nadlegovanjem morajo biti določeni v pravilniku o delu, kolektivni pogodbi ali sporazumu z delavskim svetom, po prejeti pritožbi pa mora delodajalec ali imenovana oseba pritožbo preučiti in sprejeti ustrezne ukrepe,« pravi Maja Sever.

Vendar pa, pojasnjuje, formalni mehanizmi niso vzpostavljeni v vseh uredništvih, zaposlene v medijskem sektorju pa pogosto ne vedo, kateri kanali so na voljo, na koga se lahko obrnejo ali kako postopek poteka v praksi.

Raziskovalka Tjaša Turnšek opisuje podobno neskladje med formalnimi obveznostmi in dejanskim stanjem v uredništvih v Sloveniji. Navaja, da se zakonsko določena obveznost delodajalcev – da uvedejo interne pravilnike proti nadlegovanju in imenujejo osebe za sprejemanje pritožb – v praksi pogosto ne spoštuje. Poudarja, da je »implementacija nedosledna in večinoma simbolična.«

Rezultati regionalne raziskave potrjujejo, da samoregulativni mehanizmi za zaščito pred diskriminacijo, nasiljem in spolnim nadlegovanjem obstajajo le v omejenem številu uredništev v regiji. Večina anketirank (55,61 %) s takšnimi dokumenti ni bila seznanjena ali pa je izrecno potrdila, da v uredništvih, kjer so bile nedavno zaposlene, ne obstaja interni dokument, ki bi to področje formalno urejal.

Interni mehanizmi so pogosto nedostopni, so zgolj formalni in se ne ukvarjajo s preventivo

Le v Srbiji je večina anketirank (56,90 %) potrdila, da v uredništvih, kjer so nedavno delale, obstaja vsaj en tak dokument. Vendar pa tudi obstoječi mehanizmi pogosto delujejo le na papirju.

Pri analizi rezultatov raziskave v Srbiji Nataša Kovačev pojasnjuje, da »interni mehanizmi za preprečevanje in zaščito pred spolnim nadlegovanjem v uredništvih bodisi ne obstajajo bodisi se o njih govori tako malo, da večina zaposlenih zanje sploh ne ve.«

V Bosni in Hercegovini je bistveno manjši delež anketirank – manj kot tretjina – potrdil obstoj takšnega dokumenta. Novinarka Arijana Saračević Helać je opisala, da so interni mehanizmi zaščite pred spolnim nadlegovanjem v uredništvih v BiH redko vzpostavljeni in pogosto zgolj formalnost, saj so »v praksi postopki pogosto premalo razdelani, zaposleni o njih niso ustrezno obveščeni, zaupanje v njihovo nepristranskost in učinkovitost pa je nizko.«

Večina anketirank v regionalni raziskavi v vseh državah meni, da njihova medijska hiša ali medijske hiše, v katerih so nedavno delale, sploh ne izvajajo ukrepov za preprečevanje napadov in nadlegovanja na delovnem mestu.

V skladu s temi ugotovitvami Tjaša Turnšek (Slovenija) poudarja, da mehanizmi zaščite v uredništvih ne delujejo preventivno ter da ne uspejo zgraditi zaupanja med zaposlenimi. V Srbiji te vrzeli pogosto zapolnjujejo novinarska združenja, medtem ko uredništva sama ne sodelujejo pri zagotavljanju podpore, navaja Nataša Kovačev.

Dostopnost mehanizmov za odziv na primere nadlegovanja in napadov, kot so mediacija in disciplinski postopki, je približno polovica udeleženk potrdila le v Srbiji in Sloveniji – pri čemer je njihova vzpostavljenost večinoma ocenjena kot delna.

Na podlagi svojih izkušenj pri delu s takšnimi primeri na Hrvaškem Maja Sever navaja, da ti ukrepi v praksi pogosto ne zaščitijo žrtve, saj obstaja težnja, da se primeri spolnega nadlegovanja ohranijo znotraj uredništva, kjer je sistem zaščite v veliki meri odvisen od volje in občutljivosti vodstva. Posledično se »primeri spolnega nadlegovanja pogosto skrčijo na besedo proti besedi, kar dodatno odvrača od prijav.«

Nezaupanje v interno zaščito in nizka stopnja prijavljanja

Raziskava kaže tudi visoko stopnjo nezaupanja do internih mehanizmov zaščite in majhno število prijav. Najnižji delež prijav – glede na število incidentov in v primerjavi z drugimi kršitvami pravic – se pojavlja prav v primerih spolnega nadlegovanja.

Tjaša Turnšek (Slovenija) poudarja, da na število prijav vpliva tudi normalizacija spolnega nadlegovanja znotraj uredništev, Arijana Saračević Helać (Srbija) pa potrjuje, da »nadlegovanje znotraj uredništva še vedno spremljata tišina in nelagodje.«

Poleg družbene stigme novinarke incidentov pogosto ne prijavljajo tudi zato, ker nimajo zaupanja, da jih bo sistem zaščitil. Arijana Saračević Helać (Srbija) je navedla, da se kultura v uredništvih postopoma spreminja pod vplivom globalnih pobud in regionalnih raziskav, ki so odprle prostor za javno razpravo. Vendar pa poudarja, da so spremembe »v praksi počasnejše kot v diskurzu« ter da »še vedno obstaja razkorak med deklarativno podporo in dejanskim institucionalnim odzivom.«

Poudarja tudi, da je »odpiranje te teme izjemno pomembno, zlasti v kontekstu medijskega sektorja, ki se javno zavzema za človekove pravice, hkrati pa se tudi sam sooča z resnimi notranjimi izzivi.«

Proti ničelni toleranci do nadlegovanja

Maja Sever pojasnjuje, da se dobra praksa kaže v vzpostavitvi jasnih in javno dostopnih postopkov, imenovanju usposobljenih in zaupanja vrednih oseb, ustvarjanju možnosti za prijavo zunaj neposredne hierarhije ter obstoju jasnih ukrepov za zaščito pred povračilnimi ukrepi proti osebi, ki je prijavila nadlegovanje.

Poudarja, da je ključ dobre prakse resnična pripravljenost vodstva, da zaščiti žrtev in sankcionira storilca, brez relativiziranja problema in brez dodatne stigmatizacije.

»Brez jasnih mehanizmov zaščite in transparentnosti je težko pričakovati, da bo strah popolnoma izginil,« pravi Arijana Saračević Helać (Srbija) in poudarja, da je treba graditi organizacijsko kulturo, v kateri je »ničelna toleranca do nadlegovanja dejansko uresničljiva, ne pa zgolj deklarativna.«

Sistemski problem spolnega nadlegovanja kaže na potrebo po regionalnem sodelovanju in poudarja pomen sprejemanja pravilnikov proti spolnemu nadlegovanju v uredništvih oziroma priprave smernic za uredništva. Tjaša Turnšek (Slovenija) poudarja, da bo oblikovanje smernic in skupnih regionalnih standardov prispevalo k »večji odgovornosti, večji podpori žrtvam in vzpostavitvi preventivne kulture v uredništvih.«

Regionalna delovna skupina za pripravo Pravilnika oziroma smernic za preprečevanje spolnega nadlegovanja, ki združuje strokovnjake iz vseh štirih držav, predstavlja prizadevanje za odziv na sistemsko tveganje, ki ga spolno nadlegovanje predstavlja za medijsko delo, ter za to, da prijavljanje spolnega nadlegovanja postane odgovornost institucij, da ustrezno ukrepajo in zagotovijo zaščito – ne pa, da le to ostaja breme žrtev.

Prirejeno po članku : Lamije Kovačević (Mediacentar Sarajevo), celoten članek lahko preberete tukaj.

To besedilo je bilo pripravljeno v okviru projekta "Ustavimo nadlegovanje na delovnem mestu v medijski industriji v Sloveniji, na Hrvaškem, v Srbiji ter Bosni in Hercegovini – Ženske v medijih« s finančno podporo Evropske unije.

#ustavimonadlegovanje #družbenaodgovornost #ženskevmedijih #cerv #zavodkrog